24.01.2018

Sodba ESČP v zadevi Čeferin proti Sloveniji

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v sodbi Čeferin proti Slovenija z dne 16. 1. 2018 obravnavalo pritožbo odvetnika Petra Čeferina, ki je zatrjeval, da mu je bila z denarnim kaznovanjem zaradi žalitve sodnih izvedencev, ko je zagovarjal svojo stranko v kazenskem postopku zaradi trojnega umora, kršena pravica do svobode izražanja, posledično pa je bila ogrožena tudi pravica do učinkovite obrambe njegovega klienta. Sodišče je ugotovilo, da je prišlo do kršitve 10. člena Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP). V sodbi je sodišče poudarilo pomen pravice do svobode izražanja, ki mora biti še toliko bolj zagotovljena, ko gre za odvetnika, ki zagotavlja učinkovito obrambo svoje stranke. ESČP je pojasnilo, da se 10. člen EKČP ne nanaša zgolj na informacije oziroma ideje, ki jih druga oseba dojema kot pozitivne ali neškodljive, temveč tudi na informacije oziroma ideje, ki žalijo, šokirajo ali so kako drugače moteče. Po mnenju ESČP pravica do svobode izražanja ščiti tako samo substanco idej in informacij kot tudi obliko, v kateri so le-te izražene.

 

Hkrati je ESČP v svoji sodbi navedlo tudi, da so sodni izvedenci kot uradne osebe (»pomočniki sodišča«) dolžni prenesti več kritike kot druge osebe, v kolikor odvetnik svoje navedbe podaja v duhu sojenja in zato, da bi zagotovil pravično sojenje svoji stranki. ESČP je poudarilo tudi, da sodišča ne smejo kaznovati odvetnikov (v kontekstu žalitve sodišča oz. izvedencev) zgolj na podlagi izrečenih besed, ampak morajo te presojati v kontekstu dejstev primera, hkrati pa morajo sodišča že tekom sojenja poskrbeti za primerno obnašanje strank in poštenost sojenja ter omogočiti odvetnikom, da se izjasnijo glede svojih navedb oziroma besed (v smislu zagovora).

 

Odločitev v zadevi Čeferin proti Slovenija ima velik pomen za odvetnike, saj potrjuje, da imajo odvetniki pri zagovarjanju svojih strank pred sodiščem (v kazenskih postopkih) široko pravico do svobode izražanja, ki ne sme biti pretirano omejena z grožnjo kaznovanja, saj bi lahko prišlo do t.i. chilling effect, ko odvetniki zaradi strahu pred kaznovanjem ne bi več učinkovito (zavzeto) zagovarjali svojih strank, kar pa bi ogrozilo tudi pravico do učinkovite obrambe, ki jo zagotavlja 6. člen EKČP.